Počitniško delo v wellessu in delovna oblačila

Čez počitnice sem se odločila, da bom delala, kajti želela sem si prislužiti svoj denar, prav zoprno mi je bilo za vsak dinar prositi starše, tako sem dobila delo v wellnessu za cela dva meseca. Za delo so tam potrebovali delovna oblačila in delovno obutev. Meni se je to zdelo prav dobro, kajti ni lepšega, da ne uničuješ svojih oblek v službi.

Ko sem prišla prvi dan delat, so mi prinesli delovna oblačila in obutev, rekli so da naj skrbim za čistočo in da mi pripadata dva kompleta, tako ko imam enega umazanega, drugega nosim. Prav ponosna sem bila na ta delovna oblačila, ker so bila res lepa, počutila sem se pomembno, ko sem jih oblekla, v tej uniformi sem si bila prav lepa. Rada sem nosila njihova delovna oblačila, prav nič mi ni bilo težko, lahko bi rekla ,da sem se vsak dan prav z veseljem preoblekla v delovna oblačila, ker so zame imela posebno moč, da sem samozavestno nastopila svoje delo. Tudi ljudje te jemljejo čisto drugače, če si lepo urejen in če delovna oblačila lepa, kot pa če bi bila oblečena tako kot sem privat.

Delala sem na recepciji, ker sem znala tri jezike in sem tako pomagala zaposleni, ki je imela veliko dela z strankami. Ko so stranke prišle, se niso samo prijavile, potrebovale so razlago, rade so se pogovarjale in to dobrodošlico smo jim mi ponudili, da so se počutile dobro in sprejeto pri nas. 

Rada sem opravljala svoje počitniško delo, še posebej zato, ker se moja delovna oblačila niso čisto nič razlikovala od zaposlene, tako sva bile enakovredne za stranke in to mi je vlilo še dodatno samozavest ,da sem vedno stranke sprejela z veseljem in jim vse razložila. Meni so delovna oblačila prinesla samozavest in dobro sem se počutila v njih. 

Moja nova služba je postala trgovski potnik in delovna oblačila

Res si nikoli nisem mislila, da bom kdaj delala to delo, kajti nisem imela niti znanja, niti želje po tem. Življenje pa te včasih prisili tudi v kaj takega in delovna oblačila so postala moj vsakdan. 

V moji trenutni službi sem bila zelo nezadovoljna, nisem mogla več zaradi urnika, zaradi plače, hotela sem več in vedela sem, da dokler sem še mlada imam čas, da naredim ta korak. Že sem počasi povedala ljudem, da iščem kaj boljšega in en dan me je klicala sestra, da potrebujejo potnika za delovna oblačila v mojem kraju in da plača ni slaba, služba pa je čez teden, za vikende in praznike pa si doma. Vse to mi je bilo pisano na kožo, a kaj ko so mi delovna oblačila bila čista neznanka, pa da bom sposobna biti trgovski potnik, to mi nekako ni šlo skozi, kajti bila sem bolj sramežljive narave.

A življenje je hotelo da napredujem, vse bi takrat dala za višjo plačo in boljši urnik in zbrala sem pogum, da sem šla na razgovor. Imela sem srečo, ker so me drugi že pohvalili, da sem pridna in sposobna, tako sem po enournem pogovoru šefu bila simpatična in sposobna za to delo. Po razgovoru mi je dal njihovo skripto delovna oblačila in mi rekel, da naj jo doma malo prelistam in potem v roku dveh dneh javim, ali sprejem to delo.

Šla sem domov z skripto v roki, zamišljena, zaskrbljena, pa ne zaradi pogojev, če bom le sposobna za to delo, kajti tukaj je bila potrebna samozavest. Ko sem doma listala knjigo delovna oblačila, me je poklicala sestra in me prepričala, da moram sprejeti to službo, ker je res dobra priložnost, da je vsak začetek težak in da bom zmogla. Še danes so delovna oblačila moja služba, uživam v njej, zahvalim pa se lahko samo moji dragi sestri.